Odraslost

Med več tisoč heteroseksualnimi pari iz 25 držav (med njimi tudi iz Slovenije), ki so bili v istem partnerskem razmerju vsaj 8 let (polovica poročenih/zaročenih, povprečna starost 31 let), smo empirično podprli Sternbergov trikomponentni model ljubezni (strast, intimnost, odločenost) in mersko invariantnost lestvice trikotnega modela ljubezni med obravnavanimi državami, prav tako mersko invariantnost med spoloma. Komponente ljubezni so bile med seboj zmerno pozitivno povezane, njihova izraženost treh komponent ljubezni pa se je pomembno razlikovala med različno starimi skupinami. O najvišji ravni strasti in intimnosti so poročali posamezniki, ki so bili partnerji od 3 do 6 let; tisti, ki so bili v odnosu dlje (do 15 let), so poročali o podobni ravni strasti kot tisti, ki so imeli razmerje manj kot 1 leto;po 15 let trajajočem razmerju je strast upadla, vendar je bila pri tistih v več kot 20 let trajajočem odnosu še vedno opazno nad nevtralno točko. Intimnost je v razmerjih, daljših od 6 let, upadla in ostajala s trajanjem razmerja na podobni ravni kot v razmerjih, krajših od 1 leta. V slednjih je bila odločenost (za vztrajanje v razmerju) najnižja v primerjavi z dlje trajajočimi razmerji. S trajanjem razmerja se je odločenost povečevala in se v tistih, ki so trajala več kot 10 let, ni spreminjala. 

Literatura:

Sorokowski, P., ……, Kavčič, T., Musil, B., Plohl, N., Zupančič, M., Horvat, M. idr. (2021). Universality of the triangular theory of love: Adaptation and psychometric properties of the Triangular Love Scale in 25 countries. The Journal of Sex Research, 58(1), 106-115.  https://www.tandfonline.com/doi/pdf/10.1080/00224499.2020.1787318, DOI: 10.1080/00224499.2020.1787318.

S podatki, ki jih je posredovalo preko 14 000 odraslih, povprečno starih 29 let, iz 45 držav po svetu (vključno s Slovenijo), smo pri preučevanju izbora želenih lastnosti potencialnega, idealnega in dejanskega partnerja/partnerke preverjali evolucijsko in hipotezo socialnega učenja. Moški in ženske so si bili glede želenih lastnosti pri partnerju/partnerki bolj podobni kot različni. Oboji so npr. pri idealnem partnerju/partnerki višje ocenili prijaznost, inteligentnost in zdravje kot finančno situiranost in telesno privlačnost, vendar so bile nekatere razlike med spoloma statistično pomembne. Evolucijsko hipotezo so podprle ugotovitve glede želenih lastnosti potencialnega in idealnega partnerja/partnerke, in sicer sta bila moškim v primerjavi z ženskami pomembnejša zunanji videz in telesna privlačnost partnerke, ženskam pa v primerjavi z moškimi partnerjeva prijaznost, skrbnost, poklicni in finančni položaj ter izobrazba. Reproduktivne sposobnosti žensk so omejene z njihovo starostjo, zato naj bi moške bolj privlačile mladostne značilnosti partnerk (zdravje, zunanji videz), ki signalizirajo spolno privlačnost, pripravljenost na spolno vedenje, sposobnost reprodukcije in skrbi za otroka. Ženske pa naj bi preferirale partnerja, ki ima materialna sredstva in je v partnerskem odnosu čustveno predan, kar naj bi povečevalo verjetnost, da bo sposoben svojim otrokom zagotoviti preživetje in blagostanje. Rezultati študije podpirajo tudi hipotezo socialnega učenja, po kateri naj bi družbe do različne mere spodbujale fante k učenju asertivnosti in neodvisnosti, ki sta potrebni za produktivno in uspešno delo, pri dekletih pa občutljivost za potrebe drugih, sodelovalno vedenje, medosebno razumevanje in skrbnost, kar naj bi v odraslosti spodbujalo k večji skrbi za otroke. V družbah z manj tradicionalnimi normami glede razlik med spoloma v družbenih vlogah so bile namreč razlike med spoloma v zaželenih značilnostih potencialnih in idealnih partnerjev/partnerk manjše kot v družbah z bolj tradicionalnimi spolnimi vlogami. Nadalje se je starostna razlika med dejanskima partnerjema (moški so bili v povprečju dve leti starejši) zmanjševala z večanjem indeksa enakosti med spoloma (v Sloveniji je bil npr. visok, razlika med starostjo partnerjev pa majhna). Ti indeksi so napovedovali tudi razlike v preferenčnih lastnostih potencialnega partnerja/partnerke, tj. večjo pomembnost telesne privlačnosti partnerke in večjo pomembnost finančne situiranosti partnerja. 

V isti medkulturni raziskavi (N = 14 487; 55 % žensk, starost od 18 do 91 let, M = 29 let, večinoma iz velikih mest in razmeroma izobraženih) v 45 državah s petih celin, vključno s Slovenijo, smo nadalje preučevali, kako preference pri izbiri idealnega partnerja/partnerke variirajo s populacijskim deležem moških in žensk. Izsledki študije podpirajo hipotezo, da se relativni delež zastopanosti moških in žensk v populaciji povezuje s pomembnostjo preferenčnih lastnosti pri partnerju/partnerki. V populacijah z večjim deležem moških, so ti npr. manj zahtevni do telesne privlačnosti žensk, ženske pa bolj zahtevne. Obratno je značilno za populacije, v katerih je delež enega spola manjši, saj so na splošno pripadniki tega spola zahtevnejši glede telesne privlačnosti in ekonomskih virov partnerja (ne glede na posamezno mero razmerja med spoloma v populaciji, npr. ob rojstvu, ob različni kasnejši starosti). Ugotovitve na splošno podpirajo predpostavko o naravi strategij izbiranja partnerja/partnerke, posebej njeno univerzalno strukturo in variabilnost med zelo različnimi družbeno-kulturnimi okolji posameznih populacij.

Literatura:

Walter, K. V., ……, Zupančič, M., Kavčič, T.,  idr. (2020) Sex differences in mate preferences across 45 countries: A large-scale replication. Psychological Science, 31(4), 408-423. https://journals.sagepub.com/doi/pdf/10.1177/0956797620904154, DOI: 10.1177/0956797620904154.

Walter, K. V., ….., Zupančič, M., Kavčič, T. idr. (2021). Sex differences in human mate preferences vary across sex ratios. Proceedings of the Royal Society. B, Biological Sciences. Jul. 2021, 288(1955). https://royalsocietypublishing.org/doi/10.1098/rspb.2021.1115, DOI: 10.1098/rspb.2021.1115.

V študiji smo s podatki preko 14 000 posameznikov (mladi na prehodu v odraslost in odrasli) iz 45 držav prvi sistematično preučili dejavnike medkulturnih razlik v čustvenih dotikih z osebami, s katerimi so udeleženci v tesnem medosebnem odnosu. Upoštevali smo dejavnike na družbeno-kulturni ravni (regionalna temperatura, pojavnost parazitskega stresa, regionalna konservativnost, kolektivizem in religija) in dejavnike na individualni ravni (spol, starost, osebna zgodovina parazitskih bolezni, konservativnost, religioznost in želena medosebna razdalja). V raziskavi so sodelovali tudi udeleženci iz Slovenije. Kot mere medosebnega dotika smo upoštevali npr. božanje, različne načine objemanja, trepljanje, poljubljanje. Vse udeležence pa smo pred pandemijo COVID-19 spraševali, ali so se v zadnjem tednu na posameznega od slikovno in besedno predstavljenih načinov dotaknili druge osebe, posebej svojega najmlajšega otroka, partnerja/partnerko, prijatelja in prijateljico. Čustveno dotikanje je bilo najpogostejše v odnosu do partnerja/partnerke (preko držav 92,6 %) in lastnega otroka (91,4 %), tako na splošno kot po posameznih vrstah čustvenih dotikov (še posebej poljubljanja, ki je bilo razmeroma najredkejše v odnosu do prijateljev in prijateljic). V modelu brez napovednikov smo pojasnili 24,4 % razlik v čustvenih dotikih med državami. V posameznih tesnih medosebnih odnosih so napovedniki na individualni ravni in na ravni kulture pojasnili pomemben delež variance v čustvenih dotikih, ki so bili pogostejši in/ali bolj raznovrstni v toplejših regijah sveta, v manj konservativnih in manj religioznih državah ter med mlajšimi, ženskami in bolj liberalnimi posamezniki. Ugotovitve kažejo, da kulturne norme v posameznih družbah vplivajo na splošno nagnjenost posameznikov k čustvenemu dotikanju ali njegovem izogibanju in modificirajo vrste dotikanja v vrsti medosebnih odnosov. Tako je lahko dotikanje običajni izraz naklonjenosti, ki ni formaliziran in se kaže na različne načine, ali pa  dotikanje omejujejo različni osebni in kulturni tabuji. 

Literatura:

Sorokowska, A., ….., Kavčič, T., Zupančič, M. idr. (2021). Affective interpersonal touch in close relationships: A cross-cultural perspective. Personality & Social Psychology Bulletin, 47(12), 1705-1721, ilustr. ISSN 1552-7433. https://journals.sagepub.com/doi/abs/10.1177/0146167220988373, DOI: 10.1177/0146167220988373.

Z uporabo Metode obnovitve dneva so slovenski starejši odrasli (N = 84; 51 žensk in 33 moških, starih od 65 do 91 let) poročali, kako preživljajo svoj čas in kaj doživljajo preko naključnega dneva. Odkrili smo ogromne medosebne razlike tako v rabi časa kot tudi v subjektivnem doživljanju različnih dejavnosti. Sodelujoči starejši odrasli so največ časa preživeli ob rutinskih dejavnostih (npr. kuhanje, prehranjevanje, hišna opravila), ob katerih niso doživljali prav dosti hedonskih ali evdajmonskih izkušenj, ter ob razmeroma pasivnih prostočasnih dejavnostih (npr. gledanje televizije, branje, sproščanje). Branje in sproščanje so zaznavali kot razmeroma prijetni, ne pa prav koristni ali smiselni dejavnosti, medtem ko so gledanje televizije ocenili kot izrazito nesmiselno, pa tudi podpovprečno prijetno. Približno šestina udeležencev so v svojem preteklem dnevu opravljali tudi plačano delo, ob katerem so doživljali visoke ravni evdajmonskih, pa tudi nadpovprečne ravni hedonskih izkušenj. Med razmeroma pogostimi dejavnostmi so starejši odrasli doživljali prijetna čustva, pa tudi občutek osredotočenosti, kompetentnosti, smisla in koristnosti zlasti med druženjem s prijatelji, pa tudi med dejavnostmi, ki vključujejo telesni napor (npr. kolesarjenje, vrtnarjenje, hoja). Analiza povezav med dejavnostmi in splošnim subjektivnim blagostanjem je nakazala, da je za blagostanje bolj pomembno, kako starejši odrasli subjektivno doživljajo posamezne dejavnosti, kot pa v katere specifične dejavnosti se vključujejo.  

Literatura:

Kavčič, T. in Avsec, A. (2018). A day in the lives of older adults: What makes them happy. Psihološka obzorja, 27, 51-60. https://doi.org/10.20419/2018.27.485

Pri normativnem vzorcu  272 starejših odraslih iz različnih slovenskih regij, v povprečju starih 71,82 let (70 % žensk), smo proučili sočasno napovedno vrednost petih osebnostnih lastnosti (ekstravertnost, sprejemljivost, vestnost, nevroticizem in odprtost) za tri sestavine subjektivnega blagostanja (SB) po Keyesovem modelu, ki vključuje čustveno (ČB), psihološko (PB) in socialno blagostanje (SoB). V napovednih modelih smo najprej upoštevali demografske značilnosti udeležencev (spol, starost, zakonski stan, raven dosežene izobrazbe) in njihovo subjektivno oceno zdravja, potem pa dodali samoocene petih osebnostnih lastnosti. Uporabili smo Vprašalnik subjektivne ocene zdravja, ki smo ga oblikovali za namen raziskave, kratko obliko Kontinuuma duševnega zdravja ter Vprašalnik pet velikih faktorjev BFI. Demografske značilnosti niso značilno napovedovale sestavin SB, medtem ko je subjektivna ocena zdravja prirastno pojasnila značilen delež variance v ČB (tj. 21 %) in PB (9 %). Sklop petih osebnostnih lastnosti je značilno izboljšal napoved, preko demografskih značilnosti in subjektivne ocene zdravja (tj., za 11 % ČB in SoB ter ta 25 % PB). Pri tem se je sprejemljivost povezovala z vsemi tremi sestavinami SB, štiri osebnostne lastnosti pa so se s posameznimi sestavinami SB povezovale razlikovalno. Visoka raven vestnosti in nizka raven nevroticizma sta pomembno napovedovali ČB, vestnost, ekstravertnost in odprtost so napovedovale PB, odprtost pa SoB. Izsledki pomembno prispevajo k ugotovitvam o povezanosti osebnostnih lastnosti s subjektivnim blagostanjem, ker obravnavajo te zveze specifično pri starostnikih in upoštevajo vlogo osebnostnih lastnosti tudi v pogosto spregledanih vidikih subjektivnega blagostanja (PB in SoB)v tem obdobju. Ker razvojne potrebe in razvojne naloge v pozni odraslosti vključujejo generativnost, čustveno vpletene medosebne odnose in dejavni slog življenja, sta ta dva vidika SB, ki se nanašata na delovanje oseb v njihovem socialnem svetu (SoB), vključevanje v smiselne dejavnosti in udejanjanje lastnih potencialov (PB), vsaj toliko pomembna pokazatelja uspešnega staranja kot njihovo ČB.

Literatura:

Petrič, M. in Zupančič, M. (2021). Personality traits predicting different aspects of subjective well-being in elderly adults. Psihološka obzorja [Spletna izd.], 30, 15-25. ISSN 2350-5141. http://psiholoska-obzorja.si/arhiv_clanki/2021/petric_zupancic.pdf, DOI: 10.20419/2021.30.528.